Pri Kunstlju so se od nekdaj zbirale najrazličnejše družbe, ki so ob kozarčku (ali dveh) živahno razpravljale o vsakdanjih prigodah in življenjskih modrosti. Po vojni pa tja do 90ih let prejšnjega stoletja so bili nedeljski dopoldnevi rezervirani za ‘mašarje’.

   

To so bili ljudje, ki so ob 10. uri odšli na mašo in se po zaključku zbrali pri Kunstlju na ‘dva deci’. Večinoma so bile to moške družbe, saj so žene po maši hitele domov južino kuhat. Zanimivo je bilo opazovati, kako se je nenadoma napolnil Kunstljeve mize. Vse črno je bilo ljudi, ki so bili videti zadovoljni in veseli, da si lahko privoščijo nekaj družabnega pomenkovanja. V pogovorih so se sprehodili čez najrazličnejše teme, od kmetijskih izzivov, do politike in osebnih težav, če pa je bila druščina ‘ta prava’, se je prepevalo in razvila se je prava zabava.

Luštno je bilo vse dokler niso prišle (hude) žene … Ko je ura odbila 12 in je nastopil čas kosila, so na Kunstljeva okna pričele trkati žene tistih, ki so pozabili gledati na uro in se preveč prepustili družbenem vzdušju. Privoščljivi jeziki so ob tem pripomnili, da bo šla solata v ‘ror’, če nesrečnež ne bo hitro popihal domov. Nekateri so se ‘na poziv’ takoj odzvali in odšli, drugi pa niso bili temu najbolj naklonjeni in so svoj odhod odlašali kot otrok odlaša jutranje bujenje. Morda jim je nekaj več poguma vlila tudi dodatna kapljica pijače, AMPAK, ko se je žena odločila vstopiti v gostilno, je tudi največjim upornikom skočilo srce v hlače. Takrat je za trenutek zavladala tišina, nesrečnež pa je takoj odpihal z ženo domov. Vedelo se je, da se je zanj zabava doma nadaljevala … a verjetno nekoliko drugače. 🙂

Naročite se na Kunstljeve novičke

Bodite vedno na tekočem, kaj se kuha v Kunstljevih loncih!